Projekt ohranjanja spomina na internacijo Slovencev, Hrvatov in Judov v italijansko koncentracijsko taborišče Rab je v sedmem letu bogatejši za video pripoved v petih jezikih. Premierno je bila predstavljena ob 77. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Rab, ko sta kraj spomina in pokopališče rabskih internirancev obiskala najvišja državnika, predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor, in predsednik Republike Hrvaške, Zoran Milanović. 

Na isti dan, 5. septembra 2020, sta se predsednika udeležila tudi odprtja razstave Zadnji pričevalci v Mestni knjižnici Rab. Da je gostovanje razstave sovpadalo s poklonom žrtvam internacije na Rabu na najvišji ravni, je prispevalo Veleposlaništvo republike Slovenije v Zagrebu.

Pripoved o tragediji internacije

Na priljubljenem hrvaškem otoku Rab so se v času druge svetovne vojne zgodile hude reči. Italijanska vojska je ljudi, ki so živeli v slovenskih mestih in vaseh, pregnala na otok. Pregnali so jih, ker so bili Neitalijani in ker so podpirali partizanski boj. To pomeni, da so nasprotovali, da bi njihovo ozemlje in tam živeči ljudje pripadli fašistični Italiji, pozneje nacistični Nemčiji. Zavračali so sistema vladanja, imenovana fašizem in nacizem. 

Italijanska vojska je Slovence in Hrvate naselila v skromne šotore. Šotorišče so vojaki obdali z bodečo žico, na nekaj mestih postavili stolpe, od koder  so stražili prestrašene ljudi. Stražili so internirance v koncentracijskem taborišču za civiliste, Slovence in Hrvate: otroke, ženske, moške, starce, ki se jim ni sanjalo, koliko časa bodo interninrani v strašnih razmerah. 

Pet jezikov pripovedi

Želja sodelujočih na projektu in pristojnih hrvaških ustanov je, da bi informativno tablo ob vhodu v spominski kompleks na Rabu, ki je nastal po načrtih slovenskega arhitekta Edvarda Ravnikarja, prenovili. Ob zasnovi nove table bi bile v opis vključene QR kode.

Obiskovalci bi tako na kraju spomina s pomočjo mobilnih telefonov in aplikacije za branje kod, ki jo preprosto naložijo na telefon, hitro dostopali do video pripovedi.

rsz_2118861414_1208169579575859_3223736355204102959_n

Video pripoved je dostopna  v petih jezikih. Vsaka različica, hrvaška, slovenska, italijanska, angleška in nemška imajo svojo kodo, dostopno samo na lokacijah, ki jih obiščemo v živo, kot sta spominski kompleks ali razstava. Za čimvečjo dostopnost zgodovinskega spomina so video pripovedi na spletni platformi Youtube.

Soavtorice so v minulih šestih letih preko različnih medijev prispevale k ohranjanju spomina na dogodke v letih 1942 in 1943, o katerih do nedavnega niti najbolj znane enciklopedije niso pisale. Ohraniti verodostojen spomin na zlo, ki ga je človek zadal sočloveku, razumejo kot dolžnost. Verjamejo, da nas spominjanje in vedenje naredi bolj človeške.

H kvaliteti video pripovedi in njenemu poslanstvu so znatno prispevali prevajalke, prevajalca ter lektorica in lektor. Avtor glasbe je tankočutno podkrepil poziv k odgovornosti za pretekle vojne zločine.

Pripoved je v hrvaški jezik prevedel Milan Rakovac, lektorirala Tihana Dežjot. Angleščino je tako kot za fotografsko knjigo Varuhi žlice zagotovila Manica Gašperšič. Nemški prevod je bil povod tudi za spominjanje svojcev prevajalke Urške P. Černe, ki so prav tako izkusili internacijo. Nemščino je  lektoriral Jan Cernek. Italijanski prevod je delo Jerneja Ščeka. Posebna zahvala gre Ireni Urbič, ki je v hrvaščino prevedla besedila razstave Zadnji pričevalci in s prodorno podporo zagotovila večjezikovno kvaliteto.

Sprva smo avtorice snovale video pripoved v tišini. Vendar smo kaj hitro razumele, da tišina gledalca zmede. Pripoved postane celovita šele z avtorsko glasbo Alija R. Tahe. Z glasbo smo dosegli, da pripoved končno gledalca potegne v doživljanje zla internacije.

 Čemu zgodovinski spomin

Če bi počitnice preživljali na Rabu in bi vas gnala radovednost, bi v kraju Kampor odkrili kraj spomina. Ta kraj, je hkrati spomenik in mesto mrtvih. Območje taboriščnega pokopališča je leta 1953 uredil v spominski kompleks slovenski arhitekt Edvard Ravnikar.

Tak kraj obiščemo, da se pokloni tistim, ki so tam trpeli ali umrli. Ko izrazimo spoštovanje do njih, je enako, kot da rečemo: “Vidim vas. Vem, da so se vam zgodile grozne stvari. Žal mi je.” 

Če se ti v življenju zgodi nekaj tako hudega, kot je požig doma, deportacija in internacija, in o tvoji izkušnji nihče ne govori, je tako, kot da nisi bil nikjer. Če ni nikogar, ki s simbolnim dejanjem potrdi, da ve, da se ti je zgodilo nekaj tragičnega, trpiš dojno: zaradi internacje in zaradi pozabe soljudi.

Ko veš, lahko izbereš drugače

Fotografsko-dokumentarna razstava je vseh šest let od nastanka izpolnjevala svoje poslanstvo ohranjanje spomina na žrtve internacije v taborišča, ki so bila manj znan. Razstavljene fotografije nekdanjih internirancev in predmetov iz internacije so dokaz o obstoju italijanskega fašističnega koncentracijskega taborišča in pričevanje, da so se Slovencem na Rabu zgodile hude reči. A z njimi so trpeli tudi interninrani Hrvati in Judje. 

Z video pripovedjo so avtorice zagotovile celovito spominjanje na internacijo v Mussolinijeva taborišča.

Avtorice so video pripoved zasnovale, ker je pomembo razumeti, kaj ljudi vodi do nastanka tovrstnih prostorov odvzema svobode sočloveku, ponižanja in zločinov zoper človeštvo. Vedenje, kakšni ideologiji, doktrini, političnemu gibanju in tudi  političnemu sistemu so sledili ljudje, da so bili pripravljeni soljudem odvzeti življenje, jih razčlovečiti, je ključno. Ko veš, lahko izbereš drugače.

Gradiva, avtorice, avtorji

Fotografije pričevalcev in predmetov ter fotografije z otoka Rab: Manca Juvan.

Fotografije koncentracijskega taborišča na Rabu, Benita Mussolinija in linoreza Janeza Lajevca: reprodukcije hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Fotografija Rižarne: Nacionalni spomenik Rižarna pri Sveti Soboti, Občina Trst.

Scenarij in besedilo: Saša Petejan, dr. Urška Strle.

Izvedba videa: Manca Juvan/Zavod APIS.

Glasba: Ali R. Taha

Produkcija: Zavod APIS, Slovenija, avgust 2020.

Video pripoved je del projekta “Spomin na pozabljene žrtve koncentracijskih taborišč Kampor in Slana”, ki ga podpira Fundacija EVZ – Stiftung “Erinnerung, Verantwortung und Zukunft”.

Partnerja na projektu sta: Documenta (HR), Zavod APIS (SLO)

Do več vsebin o temi dostopate tukaj.

Da je potrebno pripovedi o internaciji v času druge svetovne vojne razširiti tudi na druga taborišča, ki se jih ne spominjamo enako kot tistih, povezanih s holokavstom, je podprla nemška Fundacija EVZ Projekt je vodila hrvaška organizacija Documenta, Center za soočanje s preteklostjo. Zavod APIS je sodeloval kot soorganizator gostovanj razstave in je producent video pripovedi.