Zgodovinski spomin na vojne zločine in zločine zoper človečnost, ki jih je zagrešila ideologija Mussolinijevega fašizma ohranja dvojezično spletno mesto Varuhi žlice v slovenskem jeziku in Guardians of the Spoon v angleščini.

Na informativno-izobraževalnem spletnem mestu je dostopen celoten opus zgodovinskega spominjanja fašizma. Opus soavtoric: fotografinje Mance Juvan, zgodovinarke dr. Urške Strle in novinarke Saše Petejan je nastajal od leta 2013. Temelji na obsežnih intervjujih z nekdanjimi interniranci fašističnih koncentracijskih taborišč, njihovih sorodnikih ali prijateljih.

Gradivo je mogoče uporabiti v šolah ali predstavitvah zgodovinskih dogodkov druge svetovne vojne.

Avtorico so izkušnjo deportacije, internacije in odvzema dostojanstva nadgradile z umetniškim pristopom, napjprej in predvsem z vrhunsko fotografijo, nato pa z dokumentarnimi pristopi. Zato se je opus razvijal od fotogrtafsko-dokumentarne razstave preko radijskega in televizijskega dokumentarca do fotografske monografije.

Svoje delo so avtorice s podporo Ministrstva za zunanje zadeve RS in Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) objavile na spletu in s tem dale v javno uporabo.

Nekaj izsekov iz intervjujev, opravljenih z nekdanjimi interniranci:

Takoj smo dobili uši. In imela sem lepe, močne las. Mama me ni imela kam skriti … Prišli so in me ostrigli. Tako sem jokala, ampak so me vseeno ostrigli, na silo. Potem so mi dali mojo kito las, ampak kaj naj bi z njo?
Albina Vogrin (rojena Žagar, 1930, Novi Kot)

Bali smo se vsakič, ko so nas prisilili, da smo se šli kopat. Morali smo se čisto sleči, bili smo goli. Kričali so: »Giú, giú le mutande! Vse dol, čisto se slecite!«, voda pa je bila ledeno mrzla ali pa izredno vroča. Bili so zlobni.
Ana Kovačič (rojena Špeh, 1922, Šmarata-2016, Šmarata)

Vsi so stali v vrsti, pred njimi pa je bil velik kotel makaronov. Bil sem zadnji in skrbelo me je, da bo hrane zmanjkalo, preden bom prišel na vrsto. Tresel sem se, ko sem gledal skledo makaronov! Gledam naokoli, kam bi se lahko usedel, a se nisem mogel premakniti. In takrat mi je prišlo na misel, govorili so namreč, da bomo šli v sanatorij, da če sem uspel preživeti tako dolgo, ob taki hrani, lahko celo preživim vse skupaj in grem nazaj domov. Jokal sem, solze so mi kapljale na krožnik, ampak sem kar jedel naprej.
Stanko Kotnik (rojen 1925, Bloke-2014, Ljubljana)

General Cuiuli, ki je imel vzdevek serpente (‘kača’), je poveljeval koncentracijskemu taborišču Rab, kjer je od lahkote in bolezni umrlo več kot 1400 ljudi. Doma v Italiji so ga pokopali z državniškimi častmi.

Ne morem razumeti, da se je zanemarilo vsako pričevanje o največjem italijanskem morišču nedolžnih Slovencev. Koncentracijsko taborišče na Rabu je tako podcenjeno, zanemarjeno in ignorirano. Še nikoli – pa sem se večkrat udeležil letnih proslav na Rabu – ni bilo tam nikogar od slovenskih oblasti. Zamerim pa tudi Cerkvi, ki je preslišala vse kritične glasove o tem, kako so ravnali z nami med vojno.
Stane Kirn (rojen 1924, Kamnik pod Krimom)

Ko sem se vpisala v prvo gimnazijo, je moja mama zaslutila, da bo odšla, da je ne bo nazaj domov. In je rekla očetovi sestrični: »Če me ne bo domov, moraš ti poskrbeti zanjo.«
Magda Lovec, spomin na njeno mamo, Justino Trtnik (1908, Ljubljana-1943,Urh)

Moj oče je moral iti v vrsto na koncu vasi, kjer so zbirali moške, da bi jih ustrelili ob zidu. Uspel je preživeti samo zato, ker je stal na koncu vrste. Tega dne so ubili 28 moških in fantov, požgali sedem vasi in uničili 107 hiš. Takrat sem zadnjič videl svojo bolno staro mamo in mojega brata Draga, ki je bil še dojenček in ga je moja mama dala v oskrbo sestram v Matuljih. Ne glede na vse, jaz sem bila vesel otrok, ki je prinašal radost, celo takrat kot smo bili soočeni s smrtjo. Tako sem bila vzgajana, takšni sta bili tudi moja mama in teta. V vojni ni bilo prostora za jok – delal si na tem, da preživiš, boril si se za življenje.
Ana Marija Cetin Lapajne (rojena 1935, Dolnja Bitnja)

Interniran sem bil kot sedemletni deček, skupaj z družino, v Bakar na Rabu in v taborišče Gonars. Preživel sem, ampak sem bil sirota. Moje najhujše doživetje – celo hujše od tistega, ko sem zdanjič videl očeta – je je bilo, ko sem v Gonarsu izvedel, da je oče umrl. To je bil najhujši udarec, ki sem ga doživel. Šel sem nazaj na pograd v barako št. 21 ter jokal, jokal in jokal. Tako zelo sem oslabel, da so me potem vzeli v ambulanto.
Herman Janež (rojen 1935, Stari Kot)