LOGO BEL-01

 

 

07

Pogovor o opolnomočenju in reprezentaciji ranljivih skupin preko umetniške izkušnje ob odprtju fotografske razstave Vse, kar sem v okviru projekta Multivizija

Četrtek, 30. maj 2019, Atrij ZRC

Uro pred odprtjem razstave fotografskih serij, ki so nastale v okviru projekta Multivizija, je v Atriju ZRC potekal pogovor o opolnomočenju in reprezentacijah ranljivih skupin preko umetniške izkušnje. Pogovor je moderirala Manca Juvan, neodvisna fotografinja in mentorica fotografskih delavnic Multivizije, ki je uvodoma povedala, da je umetnost polje družbene refleksije in ogledalo, preko katerega se soočamo sami s seboj oziroma s krivicami, ki se nam dogajajo. V pogovoru so sodelovali udeleženci fotografskih delavnic Multivizije in avtorji fotografij Jelena Radusinović, priseljenka iz Črne Gore ter Miranda in Aljoša Škaper, par, ki je predstavil partnerski odnos z osebo na invalidskem vozičku, nadalje Nino Bektashashvili, gruzijska fotografinja, ki je na delavnicah sodelovala kot mentorica asistentka, ter profesor dr. Robi Kroflič iz Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je s teoretskega vidika osmislil udeleževanje v umetniških praksah.

Najprej so svoj pogled na ustvarjanje predstavili udeleženci. Aljoša in Miranda sta povedala, da sta želela preko fotografske serije predstaviti njun vsakdanji odnos. Aljoša je po nesreči ostal na vozičku, skupaj sta morala razmisliti o nadaljevanju njunega partnerstva. Moti ju, da se v njun odnos vtikajo radovedni posamezniki, ki jih zanimajo podrobnosti njunega skupnega življenja, zlasti kar se zadeva spolnosti, pa tudi odnosa do osebe na vozičku, saj velja prepričanje, da hodeča oseba prevzame vlogo osebnega asistenta. S fotografsko serijo sta gledalcem odkrila delček svojega življenja in pokazala, da sta kot par zelo podobna drugim, a hkrati, njun odnos zaznamujejo nekatere posebnosti, prav tako kot v drugih partnerskih odnosih.

                                 Aljosa-Miranda-20x30-015      ​Aljosa-Miranda-20x30-016

Avtorja: Miranda in Aljoša Škaper

Jelena Radusinović se je pred leti preselila v Slovenijo iz Črne gore. Ni imela občutka, da bi jo okolje diskriminiralo, morda je te kulturne razlike najbolj zaznala na čustveni ravni, saj je doživljala ljudi v Sloveniji kot veliko bolj zadržane. Skozi nastajanje serije se je Jelena soočala s sama sabo in svoja čustva je želela posredovati gledalcem.

jelena_013

Avtorica: Jelena Radusinović

Nino Bektashashvili je prišla iz Gruzije in v Sloveniji živi že deset let. Tudi sama ni imela negativnih izkušenj z okolico, morda le včasih zaradi njene zadržanosti. Posamezniki na zelo individualen način vstopamo v nov družbeni kontekst, ki najprej deluje tuj, sčasoma pa se navadimo in sprejmemo vse kot del vsakdana. Tako Jelena kot Nino sta povedali, da izkušnja migracije in prehoda iz ene kulture v drugo, osebo “postavi nekam na sredino, vmes”: v novo okolje se ne integriraš povsem, a hkrati nisi več del družbe, iz katere prihajaš.

Udeležba na fotografskih delavnicah je udeležencem pomenila predvsem dvoje: za Aljošo in Mirando je bil to način, kako predstaviti svoje življenje drugim; za Jeleno pa je bilo umetniško ustvarjanje predvsem poglabljanje vase. Nino je v vlogi mentorice asistentke na delavnicah sodelovala s tremi osebami z invalidnostjov pri ustvarjanju fotografij. Ta izkušnja jo je spremenila: ne samo zato, ker je osvojila nove načine dela, temveč tudi spremenila njeno dojemanja percepcijo oseb z invalidnostjo.

Dr. Robi Kroflič je predstavil transformativno moč umetnosti in njen pomen v vzgoji. Preko umetnosti se vzpostavlja drugačno polje refleksije. V psihoanalizi, ko razmišljamo o najbolj bolečih točkah svojega življenja, se oddaljujemo od glavne točke problema, kar pripelje do potlačitev. Psihoanalitiki poskušajo te točke prebuditi, da bi prišlo do njihovih razrešitev. Umetniki to počnejo nekako sami: preko umetniškega procesa poteka hkrati tudi terapevtski proces, ki ima katarzično vlogo. Moč predstavljenih serij je v tem, da nam preko predstavitve delčka realnosti predstavijo tudi pogled in doživljanje tistega, ki je to realnost ujel s pomočjo fotoaparata.

Dr. Kroflič se nadalje sprašuje, kako lahko tovrsten umetniški izraz pomaga pri politični dimenziji? Meni, da je to omogočeno ravno preko vstopa v javni svet, kjer si posameznik izbori boljši položaj od izhodiščnega. Kroflič ni pristaš teze, da bo angažirana umetnost spremenila svet. Nanašajoč se na Jacquesa Ranciera pove, da vsaka politična sprememba potrebuje premik v pogledu, kar povzroči transformacijo čutnih zaznav. V kolikor svet zaznavamo preko običajne optike, potem ne vidimo tistih točk, ki so potrebne spremembe. Spremenjen pogled pa odpira nove horizonte, umetniški izraz omogoča njihovo odstiranje.

Umetniško ustvarjanje omogoča vstop v javno sfero. Običajno se prikazi ranljivih skupin dogajajo preko pogleda nekoga drugega, a razstava Multivizije ponuja v fotografije ujet pogled ranljivih skupin samih in s tem omogoča neposreden vstop v javno sfero. Iz tega se učimo tisti, ki te perspektive nimamo, situacije ne poznamo, jo samo slutimo. Tisti, ki dobi priložnost, da vstopi s svojo perspektivo v javno sfero, pridobi možnost, da afirmira svoj način branja  oziroma svoj pogled, ki na ta način postane pomemben za javnost. Razstava torej ne prikazuje le, kako se ljudje soočajo z ovirami, ampak ponuja več: vstop v javno sfero. Zato lahko govorimo o konceptu subjektifikacije, ki se razlikuje od opolnomočenja. Koncept opolnomočenja sugerira, da nekomu pomagamo priti do moči, dočim koncept subjektifikacije tega vidika pomoči nima – gre za vstop v javno sfero iz margine s svojimi močmi.

Kakšno vlogo ima pri temu zgodba? Dr. Kroflič pravi, da ima zgodba to moč, da nas nagovori in da se z njo poistovetimo. Šolski sistem nas uči, da nam več podatkov in meritev pomaga pri boljšem razumevanju pojava ali situacije. Podatki nam o pojavu povedo, kakšen je, vendar njegov smisla in pomen dosežemo le z zgodbo. Zgodba ima časovno strukturo: iz perspektive sedanjosti vidimo, kateri so bili dogodki, ki so ustvarili sedanjo situacijo, a vendar na to gledamo z usmerjenostjo na cilje v prihodnosti. Struktura zgodbe, naracija nam pomaga osmisliti nek dogodek, nek pojav – predvsem, kaj nam le ta pomeni za prihodnost. Že Aristotel je rekel, da se iz grške tragedije naučimo več o zgodovini kot iz še tako natančnega zgodovinskega opisa. Pri osmišljanju se torej zatekamo v jezike, ki imajo narativno strukturo, kar velja za vso umetnost.

  06      15

Forma foto zgodbe je specifična. Fotografijam so dodani opisi avtorja ter z uvodnim sporočilom, ki spregovori o tem, kaj je hotel s fotografijami povedat, predstavit pred javnostjo. Imamo torej kontekst: ne samo kdo, ampak tudi kaj je ta oseba želela povedati, s kakšno idejo, vizijo je to delo ustvarila. Imamo torej celovit, hermenevtičen pogled v cel potek: poleg prizorov iz življenja izvemo tudi veliko o tistemu, ki jih je predstavil.

Za konec so se sogovorniki dotaknili tudi vprašanja, ali lahko umetnost reši svet? Aljoša Škaper meni, da je to mogoče: če njuna serija spremeni pogled le enega posameznika, je to že veliko. Jelena Radusinović pa je mnenja, da mora človek najprej spremeniti sebe, da bi lahko spremenil svet. Dr. Robi Kroflič ne deli romantičnega pogleda na umetnika, ki bo naredil politično ali kulturno revolucijo. Kljub temu meni, da bo pričujoča razstava spremenila naše dojemanje ljudi s takšnimi usodami kot jih prikazujejo fotografije. To je prvi korak naproti spremembam. Manca Juvan je pogovor zaključila z mislijo, da umetnina res ne bo naredila revolucije, smo pa zato gledalci tu, da v umetniška dela zremo z aktivnim pogledom in jih tako tudi beremo.

Pogovoru je sledilo odprtje razstave z naslovom ‘Vse, kar sem’, enajst fotografskih serij dvanajstih udeležencev fotografskih usposabljanj v okviru projekta Multivizija: Camillo Acosta Mendoza, Aber Al Gendy, Tina Cerk,  Naiem Ibrahim, Kevin Koman Modic, Katrin Modic, Jelena Radusinović, Aljoša in Miranda Škaper, Romana Šteblaj, Naira Tahirović, Urša Tonejec. Program ob odprtju so popestrili Ali R. Taha in Yuri Baron z glasbeno točko sestavljeno iz pesmi iz Sirije, Slovenije in drugod, Naiem Ibrahim, ki je predstavil esej o svojem življenju, Aber Al Ghendy, ki je prebrala svojo pesem Adrenalin ter kratek video, v katerem nastopa Aljoša Škaper in govori o odnosu do invalidnosti. Program je moderirala Romana Zajec, umetniška in programska vodja Zavoda APIS. Razstavo je odprl mentor in fotograf Luka Dakskobler.

       13         08         10

 

Vse fotografske serije si lahko ogledate na spletni strani projekta Multivizija.

Tu pa najdete besedila Naima in Aber.

Projekt Multivizija financirata Republika Slovenija in Evropska unija preko Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike (www.eu-skladi.si) v obdobju 2014–2020, ki je bil izbran na Javnem razpisu za izbor operacij »za večjo socialno vključenost pripadnikov ranljivih družbenih skupin na področju kulture v okviru evropskega socialnega sklada v letih 2018–2019 (JR-ESS-2018-2019-SOCIALNA VKLJUČENOST)«.

skupaj1