“Najprej potrebujemo katalog intervjujev in projektov ustne zgodovine v Sloveniji,” so besede, s katerimi nas je trinajst raziskovalk in zbiralk ustne zgodovine postavilo temelje Društva za ustno zgodovino Slovenije.
Ko govorimo o ustni zgodovini jo lahko na najbolj preprost način razumemo kot zbiranje in študij informacij o posameznikih, družinah, skupinah, dogodkih ali vsakdanjem življenju, pridobljenih preko načrtovanih in posnetih ali zapisanih intervjujev. Njeni začetki segajo v prvo polovico prejšnjega stoletja in kot metodo jo uporabljamo tudi v Sloveniji tako v družboslovnih kot humanističnih vedah.
Pobuda za ustanovitev društva je bila spontana posledica enotedenskega izobraževalnega srečanja s področja ustne zgodovine, ki sta ga v Ljubljani vodila ameriški zgodovinar in direktor Pisarne za ustno zgodovino Univerze v Connecticutu Bruce M. Stave s soprogo Sondro Astor Stave, prav tako izkušeno spraševalko in zbiralko ustne zgodovine. Njuno znanje in izkušnje sta predstavila v Sloveniji na pobudo in v organizaciji Ameriške ambasade, Muzeja za novejšo zgodovino, Slovenskega etnografskega muzeja in Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
V petih dneh smo udeleženke (žal, kolegov ni bilo) izmenjale izkušnje tako med seboj kot z gostoma iz tujine. Ne glede na leta izkuženj, število intervjujev, raziskav in objav smo enotno ugovotile, da so izmenjave potrebne, motrenje standardov, tehnoloških zahtev, digitalizacija in arhiviranje intervjujev pa teme, o katerih nimamo zadostnih ne zadovoljivih odgovorov.
Bolj od vsega naštetega potrebujemo enoten katalog že obstoječih intervjujev in projektov v Sloveniji.
Prav njegova zasnova je prva in prednostna naloga društva v ustanavljanju.
Pobudo za ustanovitve Društva za ustno zgodovino Slovenije smo 15. junija 2012, v Ljubljani, dale:
